Otroci Vrtca Vodmat: Ustvarjanje zgodbe s fotografijo
»Zbirati fotografije pomeni zbirati svet«, je zapisala fotografinja Susan Sontag (1979) v knjigi
O Fotografiji.
Umetnost je od nekdaj pomenila eno osnovnih orodij za ohranjanje spomina na preteklost in ustvarjanja kulturne tradicije, zgodbe o preteklosti pa so bile hkrati osrednji medij vzgoje in izobraževanja. Ustno izročilo, zapisani miti, uprizorjene ritualne zgodbe, poslikave in obredna glasba so skozi dolgo zgodovino pomenili jedro kulture, vzgoja pa je bila razumljena kot proces vstopanja otroka/mladostnika v simbolni človeški svet kulture.
Da bi otrokom ponuditi še enega od stotih jezikov za pripovedovanje zgodbe, so v vrtcu Vodmat začeli z projektom, ki skozi medij fotografije omogoča otrokom kreiranje lastnega sveta, izbire svojega pogleda, preko tega pa ozavešča položaj sebe kot opazovalca ali objekta na fotografiji ter s pomočjo posnetih fotografij svoja doživetja posreduje vrstnikom in/ali odraslim. Vzgojiteljice so v projektih spodbujale otroke k fotografiranju najrazličnejših tematik (Dan v vrtcu, Zima, barvna lestvica, Mozaik, Uganke) in njihovi interpretaciji oz. pripovedovanju zgodbe ob fotografijah. Pripovedovanje zgodb so v veliki meri nadgradile v komunikacijo oz. interakcijo otrok z fotografijami ali pa so otroke le spodbudile, ti pa so nato po svojih idejah oblikovali skupne zgodbe (Škrat išče najde zimo, Zgodba drevesa, Vesel žalosten). Z uporabo tehnik dela, ki so pogoste v fototerapiji, se je poizkušalo otrokom ponuditi orodja za boljše zavedanje sebe in bližnjih oseb ter posledično ustrezne spodbude za razvoj njihove narativne identitete. Tako fotografije “ne dokumentirajo le, kje smo bili, ampak kažejo tudi pot, kamor bi morda šli, pa naj se tega že zavedamo ali še ne”. Torej fotografija, ki ni le zapis o svetu temveč ovrednotenje sveta.
Več o razstavi
na povezavi in
v prispevku (Mladina, 17.4.2015).
